Obdobja:

Začetki: 1906 do 1914 Obdobje od 1914 do 1945 Obdobje od 1945 do 1970 Obdobje od 1970 do 1990 Obdobje od 1990 dalje

Dirigenti:

Mirko Kocjančič (1948 - 1985) Nikolaj Peršič (1985 - 1991)

Začetki: 1906 do 1914

Marežanska godba na pihala je prvič omenjena leta 1906 v časopisu Naša sloga. V njem je zapisana novica o predvolilnem shodu v Marezigah, kjer je igrala domača godba. Njen nastanek je verjetno spodbudil Karel Mahnič, ki je leta 1906 postal učitelj v Marezigah in je vodil tudi tamkajšnji pevski zbor.

Marežganska godba je bila ustanovljena in je delovala kot del gospodarskega in pevsko-bralnega društva Neodvisnost za Babiče in Marezige, ki je bilo ustanovljeno leta 1901.

Kot je razbrati že iz samega imena društva je le-to bilo dejavno tako na kulturnem kot tudi na gospodarskem področju.Razvoj društva je bil v razmahu vse do leta 1914, ko ga je pretrgal začetek prve svetovne vojne.V državi je bilo razglašeno vojno stanje in med vojno je delovanje društva, kot godbe znotraj njega, zamrlo.

Obdobje od 1914 do 1945

Konec prve svetovne vojne je s seboj prinesel velike spremembe. Evropa je doživela korenito politično preureditev. Slovenci, živeči na ozemlju Istre, so brez lastnega pristanka, postali del italijanske države. Odnos do slovenske in hrvaške manjšine je postajal vse bolj obremenjen z domačo italijansko miselnostjo o manjvrednosti slovanske rase in z italijanskim nacionalizmom. Marežani, ki so do prve svetovne vojne doživljali skokovit razvoj z lastnim denarnim zavodom, pošto, šolo, knjižnico in dejavnim kulturnim življenjem, niso mogli več prenašati izzivanj in poniževanj s strani fašistov. Tako se je tistega usodne 15. maja 1921 v njih nekaj prelomilo in uprli so se fašizmu. Lahko rečemo, da so s tem uporom postali eni izmed prvih antifašistov v Evropi.

Po incidentu na volitvah leta 1921 so Marezige za vedno dobile svoj negativni predznak uporništva in delovanje pevskega in bralnega društva je bilo nemogoče. Nova oblast je tolerirala le cerkveni pevski zbor in godbo na pihala.

Domači godbeniki so bili za svoj obstoj prisiljeni trgovati z italijansko oblastjo. Ko je v Marezige prišel kak pomemben uradnik, so mu na sprejemu igrali. V zameno za te nastope pa so si godbeniki izposlovali dovoljenje za nastope na zabavah in veselicah. Vendar jim ni šlo vedno vse gladko. Leta 1924 jim je oblast prepovedala pustni ples, ker godbeniki niso bili člani fašistične stranke.

Italija našim možem in fantom ni preveč zaupala, zato je že pred vstopom v drugo svetovno vojno leta 1939 večino slovenskih fantov in mož vpoklicala v vojsko in jih odpeljala daleč stran na afriško in grško bojišče, manjši del pa tudi v južno Italijo. Ena najpomembnejših prelomnic v zgodovini Slovenske Istre je bilo leto 1943, ko je kapitulirala Italija. Istrani so se pridružili vseljudski vstaji, ki je zajela Primorsko.

Obdobje od 1945 do 1970

Maja leta 1945 so s kapitulacijo Nemčije naši kraji končno pričakali osvoboditev.Takoj, ko so se godbeniki vrnili iz vojne, so poprijeli za svoje inštrumente. Marežganska godba je preživela fašizem. Odgovor, zakaj je godba preživelavse vihre vojn in fašizem, se verjetno skriva v nesebični ljubezni do glasbein do svoje tradicije ter v istrski upornosti in trmi.

V začetku leta 1948 je postal kapelnik godbe na pihala Mirko Kocjančič, ki je zapisal: "Spomnimo se samo, koliko je naša godba prispevala od leta 1945 dalje. Koliko brezplačnih dnevov in noči. Nobene manifestacije v Trstu, Kopru ali na podeželju ni bilo, da ne bi sodelovala naša godba. Nobenih honorarjev in pogostij ni bilo." Mirko Kocjančič je godbo vodil vse do srede osemdesetih let. Verjetno bi bila zgodovinamarežganske godbe brez njegove vztrajnosti drugačna. Njegova največja želja je bila, da se dolga tradicija godbe , ki je zaživela leta 1906 pod Avstrijo in postala ponos Marežganov, nadaljuje v 21. stoletje.

V povojnem obdobju je bila godba sestavni del Prosvetnega društva Ivan Cankar. Leta 1954 sta, poleg godbe, v njem delovala še pevski zbor in dramska skupina. O delovanju društva konec petdesetih in v začetku šestdesetih let ne vemo veliko. Vsa leta pa sta ne glede na aktivnost društva po svojih močeh delovala pevski zbor in godba na pihala. Godba se je bolj kot na društvo opirala na lastno iznajdljivost. Obdržala je tradicijo svojih nastopov in popestrila mnoge proslave. Kljub težavam je ostala razpoznavni znak svojega kraja.

Obdobje od 1970 do 1990

Leta 1972 je krajevna skupnost Marezige prvič organizirala Praznik Refoška. Prireditev se je z leti vrasla v kraj in postala njegov sestavni del.Godba se je in se še vedno aktivno udeležuje tega praznika.

V sedemdesetih letih je godbo sestavljalo 21 godbenikov, ki so imeli redne tedenske vaje. Veliko težavo pri njihovem delovanju je predstavljalo pomanjkanje prostora za vaje. Ker so nekateri godbeniki že ostareli, so člani sklenili, da bodo godbo pomladili. Zato so organizirali šolo za mlade godbenike. Potrebovali so tudi nove uniforme ter inštrumente. Vendar godbeniki niso naleteli na razumevanje svojih potreb in problemov. Ob nakupu uniform in inštrumentov so pogosto prispevali lastni denar.

Od leta 1977 je godba delovala pod okriljem na novo registriranega Kulturno-umetniškega društva Ivan Cankar Marezige. Na občnem zboru, na katerem so sprejeli statut novega društva je takratni tajnik Umer Jordan opozoril, da je za nadalnje uspešno delo društva potrebno ustanoviti glasbeno šolo. Godba na pihala se je tako začela približevati profesionalnemu delu in glasbi. V KUD Ivan Cankar je delovala le godbena sekcija. Število godbenikov je kljub težavam rastlo in leta 1982 je orkester štel trideset godbenikov. Strokovni vodja orkestra je bil vedno Mirko Kocjančič. Godba se je aktivno udeleževala raznih proslav in drugih prireditev ter igrala na pogrebih. Ker so bili godbeniki tudi člani Gasilskega društva v Babičih, so nastopali tudi kot gasilska godba Babiči. Gasilsko društvo je poskrbelo za uniforme in nakupilo nekaj glasbenih inštrumentov.

Dolgoletni strokovni vodja orkestra Mirko Kocjančič je ostarel. Želel je, da bi se njegovo dolgoletno delo nadaljevalo. V letu 1985 je godba dobila novega kapelnika Peršič Nikolaja. Eden njegovih prvih ciljev je bil izboljšati kvaliteto godbe.

Godbenike je v želji po odprtju oddelka glasbene šole podprla krajevna skupnost Marezige. Na nerazumevanje pa so naleteli na glasbeni šoli v Kopru, kjer so ostali nemi ob vseh predlogih in zahtevah. Tako so sklenili ustanoviti samostojno godbeno šolo. Stroške poučevanja v njej je bila pripravljena poravnati Zveza kulturnih organizacij Koper, pouk pa bi potekal v prostorih Osnovne šole Marezige.

V novembru leta 1986 so tako v njej pričeli s poukom prvi mladi godbeniki. Sprva so v njej poučevali pihala in trobila, pozneje pa so dejavnost razširili tudi na tolkala. Vanjo so najprej vključili osnovnošolce in srednješolce, nato pa so tudi nekateri odrasli člani spoznali, da za delo v orkestru potrebujejo osnovno glasbeno izobrazbo. Prvo leto sta v godbeni šoli poučevala dva učitelja: Matjaž Sirk klarinete in flavte ter Boris Babič trobila. V naslednjem letu je Matjaža Sirka zamenjal Gofredo Bogomir Babič. Kasneje so v godbeni šoli učili še: Damjan Janežič, Zlatko Tota, Gianfranco Stancich, Matjaž Mihelak in Edvard Bizjak.

Obdobje od 1990 dalje

V letih 1990,1991 in 1992 je orkester še vodil dirigent Nikolaj Peršič. V tem času so nekateri starejši člani začeli napovedovati svoj odhod, zato je bilo nujno poskrbeti za mlade člane.

Tako je konec leta 1991 Boris Babič, učitelj trobil in godbenik, ustanovil Mladinski pihalni orkester, ki ga je sestavil iz učencev godbene šole ter nekaterih zunanjih članov z namenom,da jih je pripravil za vstop v Pihalni orkester Marezige.Nastopali so na štirih javnih prireditvah.

Novembra 1992 se je Mladinski pihalni orkester združil s Pihalnim orkestrom Marezige, dirigentsko palico pa je prevzel Boris Babič. S to združitvijo se je začelo novo poglavje v delovanju orkestra.

Prevzem vodstva tako raznolike skupine je, za takrat 26-letnega Borisa Babiča, pomenilo tudi mnogo skrbi, nesebičnega razdajanja, neštetih ur, porabljenih za delo, za iskanje finančnih sredstev. Osnovni načrt pa je bil vedno isti: rast orkestra, predvsem v kvaliteti igranja ter uveljavljanje tudi zunaj lokalnih meja. Nujna je bila vsebinska prenovitev repertoarja, kar je bilo povezano z nabavo novih partitur. Tudi marsikateri instrument je že sodil v muzejsko zbirko, zato je bil naslednji načrt nabava novih instrumentov. Zaradi razširjenega sestava orkestra je postala premajhna tudi soba za vaje, zato so sami s prostovoljnim delom uredili nove prostore. Nove uniforme so pridobili leta 1996.

Leta 1997 se je Kulturno-umetniško društvo Ivan Cankar preimenovalo v Kulturno društvo Marezige, orkester pa zaradi pridobitev generalnega sponzorja v Pihalni orkester Rokava Marezige.

V teh letih je orkester prerasel amaterske okvire koračnic in igranja na veselicah. Leta 1997 se je pihalni orkester Marezige prvič v svoji zgodovini preizkusil tudi na tekmovanju. To je bilo tekmovanje Zveze pihalnih orkestrov Slovenije v 3.težavnostni stopnji, na katerem so bili od mednarodne strokovne komisije nagrajeni s Srebrno listino. Za orkester je bil to velik uspeh, saj je bila to potrditev, da so na pravi poti in velika vzpodbuda za nadaljnje delo.

Leta 1998 so se izkazali kot odlični organizatorji 23. srečanj pihalnih orkestrov Istre. V tem letu so se tudi prvič podali na daljšo pot v tujino, ko so se udeležili srečanja evropskih pihalnih orkestrov Europarade v Pamiersu v Franciji. Od leta 2000 dalje organizirajo vsako leto v maju mednarodna srečanja pihalnih orkestrov, ko v Marezigah gostijo pihalne orkestre iz Slovenije in sosednjih držav. »Prijatelji ustvarjamo glasbo in glasba prijatelje«, je naslov njihove CD plošče, ki je leta 2000 izšla v samozaložbi. V letu 2001 so pripravili praznovanje 100-letnice kulturnega društva Marezige, v okviru katerega so izdali monografijo z naslovom: Stoletje dolga pot Neodvisnosti do neodvisnosti. Leto 2001 pomeni za Pihalni orkester Marezige še eno pomembno prelomnico v njihovem delovanju. V tem letu je v Marezigah začel delovati dislocirani oddelek Glasbene šole Koper. Po skoraj tridesetletnem prizadevanju, so se otroci iz Marezig in okolice lahko prvič vpisali v čisto pravo glasbeno šolo, kar je pomenilo, da bodo lahko imeli priznano glasbeno izobrazbo. Za orkester je bila to velika finančna in strokovna razbremenitev, hkrati pa zagotovilo za stalen pritok mladega, izobraženega kadra, na katerem je možno graditi kvalitetno rast orkestra. Tekmovanja so se zopet udeležili leta 2002, ko so osvojili ZLATO LISTINO in s tem napredovali v višjo težavnostno stopnjo. V čast nam je, da je Pihalni orkester Marezige prvi od slovenskih pihalnih orkestrov zaigral slovensko in evropsko himno v združeni Evropi 1. maja 2004 takoj po polnoči na pomembni evropski kulturni prireditvi na Figueras international festival of bands v Španiji. V letu 2006 Pihalni orkester Marezige praznuje 100. letnico svojega delovanja. Vsem bivšim in sedanjim članom Pihalnega orkestra Marezige ter njegovemu vodstvu gre velika zahvala za to, da so sanje Mirka Kocjančiča, danes postale resničnost. Naj se sanje nadaljujejo še naslednjih 100 let.

Mirko Kocjančič (dirigent orkestra med leti 1948 - 1985)

Mirko Kocjančič se je rodil v majhnem zaselku Bernetiči blizu Marezig 30. junija 1911. V njegovo življenje sta kruto posegli obe svetovni vojni. Prva svetovna vojna mu je vzela očeta, tako da je na skromni kmetiji ostal sam z materjo in sestro. Ko je začel obiskovati osnovno šolo, je v Slovenski Istri zavladala Italija. Že desetleten je doživel tragične dogodke ob volitvah leta 1921.

Za glasbo se je navdušil že kot majhen deček. Pri šestnajstih letih je znal igrati inštrument. V godbo se je vključil v letih, ko je fašistična oblast skušala ukiniti vsa društva in povsem zatreti kulturno delovanje Slovencev.

Pred začetkom druge svetovne vojne so ga italijanske oblasti petkrat mobilizirale v vojsko. Leta 1943 se je po razpadu Jugoslavije vrnil domov in odšel k partizanom. Decembra leta 1944 so ga ujeli Nemci. Bil je interniran v eno najzloglasnejših taborišč Mathausen, kjer je dočakal konec vojne. Takoj po prihodu domov je navezal stike s starimi godbeniki in spet so pričeli igrati.

Z godbo se je udeležil vseh proslav, manifestacij in mitingov od Trsta do Maribora. Leta 1948 je postal kapelnik marežganske godbe na pihala. Člani godbe so že precej ostareli, zato je bila izredno pomembna njegova izobraževalna dejavnost, čeprav amaterska, saj je izučil igranja inštrumentov veliko mladih fantov. Mladim godbenikom je velik problem predstavljalo igranje po notah, saj niso poznali teorije glasbe.

Poleg godbe v Marezigah je poučeval in vodil godbe v Borštu, Laborju, Novi vasi, Padni in Babičih. Mirko Kocjančič je znal s svojo preudarnostjo ter predanostjo glasbi in orkestru uspešno reševati sprotne težave. Zelo je cenil svoje godbenike in se je vedno zavzel za vsakega posameznika. Verjetno bi bila zgodovina marežganske godbe brez njegove vztrajnosti drugačna. Leta 1985 je prejel občinsko nagrado za vzgojo mladih godbenikov in za dolgoletno vodenje pihalnih orkestrov v občini Koper.

Njegova največja želja je bila, da se dolga tradicija godbe, ki je zaživela leta 1906 pod avstrijo in postala ponos Marežganov, nadaljuje v 21. stoletje.

Nikolaj Peršič (dirigent orkestra med leti 1985 - 1991)

Nikolaj Peršič se je rodil 2.6.1943 v Ljubljani primorskim staršem delavsko-kmečkega porekla. Leta 1954 se s starši preseli v Izolo, kjer živi še danes. V Izoli je končal nižjo glasbeno šolo na instrumentu violina, v Ljubljani pa Srednjo glasbeno šolo na oddelku za kontrapunkt in harmonijo, hkrati pa še nižjo stopnjo za F-bas v glasbeni šoli Moste-Polje. Igral je v veliko orkestrih: v Godbi na pihala Izola je kot samouk pričel že leta 1956 z igranjem klarineta, kasneje, ko ga je pot vodila v Ljubljano, je bil član Godbe milice. Takratne težke življenske razmerje so ga popeljale na Švedsko, najprej v mesto Nybro in kasneje Kalmar, kjer se je takoj vključil v tamkajšnje pihalne orkestre. Kot violinist pa je bil tudi član mestnega simfoničnega orkestra v Kalmarju. Kljub dobremu življenskemu standardu, se odloči za povratek v domovino. Doma se takoj vključi v Pihalni orkester Srečko Kumar Izola v katerem igra bas, trombon in bariton. V okviru godbe ustanovijo »kmečko godbo«, ki jo vodi nekaj let. V tem času se udeležuje tečajev za dirigente, ki jih organizira Zveza slovenskih godb. Preizkusi pa se tudi s pisanjem lažjih priredb za pihalne orkestre.

Leta 1980 prevzame mesto kapelnika v zamejskem Pihalnem orkestru Breg-Dolina, ki ga uspešno vodi šest let. Leta 1985 stopi za dirigentski pult še v Pihalnem orkestru Marezige. Leto in pol vodi oba orkestra. Zaradi težav pri usklajevanju terminov v službi z nastopi in vajami v orkestru, pa tudi zaradi zdravstvenih razlogov, se odloči leta 1991 dirigentsko mesto prepustiti mlademu Borisu Babiču.

Od leta 1982 je član Obalnega komornega orkestra. Leta 1999 se odzove na vabilo na novoustanovljene godbe Mužika Sv. Lazarja iz Boršta, ki ga vodi še danes.